Med prvomajskim taborom je Čot 3.5. tik ob eni od strmih vrtač na pobočjih Krasjega vrha našel brezno. Že z vrha je bilo videti, da je brezno globoko okrog 10 metrov in da je na njegovem dnu sneg. V brezno smo se spustili Jerica, Lanko in Matija in ugotovili, da se jama nadaljuje z ozkim meandrom, ki se počasi vzpenja, iz njega pa močno piha. Meander nas je po desetih metrih pripeljal v dvoranico premera in višine nekaj metrov. Na nasprotnem delu dvoranice se meander nadaljuje, tudi prepih pride iz njega, žal pa se zaenkrat po nekaj metrih zoži na neprehodne dimenzije.

Ožina med prvim in drugim breznom po temeljiti obdelavi z macolo in majzlom. Foto Lanko.

Na dnu dvorane je odprtina manjših dimenzij, v katero smo se spustili. Brezno, ki se za njo odpre, je zelo navpično, ima premer dva ali tri metre, globoko pa je približno 40 metrov. Konča se s podorom, približno meter nad dnom pa je skozi ozko navpično špranjo prehod v naslednje brezno, po katerem je kamen letel še kar nekaj sekund. Špranja je bila videti prehodna, brezno pod njo pa obetavno, vendar se naprej nismo podali. Vrvi nam je namreč zmanjkalo, poleg tega nas je zeblo (ker jama na pogled ni veliko obetala, so bili nekateri oblečeni bolj za silo), po breznu je neusmiljeno kapljalo, pa še merjenje nas je čakalo. Zaradi ostalih težav smo tudi merjenje hitro opustili in šli kar ven.

Počakali smo nekaj tednov, da je skopnel sneg, da bi jama postala bolj suha, in se 25.6., ko tudi drugih ovir ni bilo, vrnili. Bina in Bojana sta bili zunanja ekipa, z Lankotom pa sva šla v jamo. Prvi se je v brezno spustil Lanko in ugotovil, da je vročina naredila svoje in da je predihan tudi drugi vhod v jamo, ki ga prvega maja nismo niti slutili. Ta vhod jamo povezuje z dnom vrtače in omogoča peš dostop pod vhodno brezno na začetek meandra. V meandru je bil prepih še močnejši kakor prvič, vendar naju ni zeblo, saj sva nosila precej opreme, med drugim stometrsko vrv. Z njo sva nadomestila petdesetmetrco, ki je odšla z nama v globino.

Ožina na dnu zdaj prvega brezna je bila ožja kakor sva se jo spominjala, zato je dobila svojo porcijo udarcev z macolo preden sva se prebila skoznjo, zabila svedrovec in se spustila v naslednje brezno. Brezno je podobnih dimenzij kakor prvo, tako navpično da je bilo potrebno le eno vmesno pritrdišče ob naravnem mostu petnajst metrov pod vrhom, globoko pa je približno 45 metrov. Konec stometrce se dna ni dotikal, petdesetmetrce pa žal ni bilo potrebno odviti. Jama se namreč nadaljuje z ozkim strmo padajočim meandrom, ki se po nekaj metrih konča, zasut z gruščem.

Na povratku sva jamo razopremila, izmerila pa sva le glavno linijo naravnost do izhoda. Že brez ukvarjanja z odcepi sva bila namreč v jami dovolj dolgo. Meritve so povedale, da je jama globoka 100 metrov in dolga 138.

Fotogalerija