Na začetku maja je eden od Klokovih študentov kolesaril iz Nemilj v Selca in ob poti videl jamo. Zanimalo ga je, katera jama bi to bila, zato je vprašal Kloka, on pa naprej Grega in mene. Videl sem, da tam ni registriranih jam, po jami neprijazni lokaciji pa sem sklepal, da gre za umeten rov, star rudnik. Ker nikoli ne veš, sva se 13.5.07 z Bojano vseeno s kolesi odpravila preverit, kakšna jama bi to bila.

Izkazalo se je, da je bila domneva pravilna. Malo pred Nemiljami (šla sva iz Selc skozi Topolje v Nemilje) sva na levi strani ceste našla velik vhod v rov, ki je po kamnini, obliki in legi sodeč umeten. Toda ker sva bila celo pot pozorna, sva že med Selcami in Topoljami v useku nad cesto našla vhod v naravno jamo. Splezal sem do nje in si kar v civilu ogledal njene prve tri metre. Videl sem, da je rov pretežno v nekakšni skrilavi metamorfni kamnini, ob stiku med njo in apnencem. Že prvi metri rova niso široki, potem pa se še zoža, zato dalje nisem rinil.

Anže pred vhodom v jamo. V steni je vidna plast kamnine, v kakršni jam ne bi pričakoval.

Jamo smo bolje opremljeni ponovno obiskali šele 1.7.07, saj so nas prej zaposlovali drugi opravki. Anže in jaz sva merila, Maja si je ogledala prve metre jame, Bojana pa je bila zunanja ekipa. Skozi ožino sem se prerinil v dvoranico, ki je cela med podornimi bloki. Pol sten je apnenčastih, pol iz tiste čudne kamnine, kakor tudi drugje v jami. Ugotovil sem, da je med bloki sicer mnogo lukenj, ki gredo morda kam naprej, a so vse preozke za jamarja. Anže pa je pogledal v pravo izmed lukenj in skoznjo sva prišla v naslednjo dvoranico. Tej sledi še malo hujša ožina, za katero se jama spet odpre v nekaj metrov rova lepo prehodnih dimenzij, nato pa se konča.

Presenetilo me je, da se v tako neprimernih kamninah najde tako dolga jama - namerila sva jo celih 23 m. Jama je prav jamsko hladna, noter je veliko živali (kobilice, pajki, polži) in koreninic. Apnenčasti kosi sten pa so celo dokaj bogato zasigani.