V Jami v gradu pri Osojnici je zadnjič med drugim ostal neizmerjen stranski rov, zato sva se 9.9.07 z Gregom spet odpravila tja. Iz Škofje Loke sva šla po kavici pri Silvi naravnost v jamo in zagnala natego. Med debato in šnopsom (ali dvema) pri gospodarju pri Urbanu je opravila svoje delo in nama omogočila suh prehod čez kotanjo.

Vhod.

Zavila sva v odcep in ga merila že kar noter grede. Začne se z ožino, ki gre počasi navzgor in se pri tem razširi v rovček, ki omogoča spodobno plazenje. Nato se spet zoža do neprehodnosti, vendar zožitev obidemo po precej duhovitem obvozu. Zadaj se toliko razširi, da se naprej pretežno da hoditi. Po dnu je še vedno zemljica, rov se še vedno vzpenja. Pripelje nas do razcepa, kjer se pojavi nekaj kapničkov in zavitih tvorbic. Naprej je rov približno vodoraven in vedno bolj podoren, po dnu pa leži precej kosti. Pred koncem je nekaj več kapnikov in koreninice drevja, konec pa je podor, skozi katerega piha. Gotovo je kak prehod skozenj na površino zadosti velik za živali, ravno tu naju je tudi obletaval netopir.

Nekaj pred koncem je še en odcep, ki nas pripelje po neki zgornji ožji varianti nazaj do kapničkov z zavitimi tvorbami. Izmerila sva tudi tega in namerila skupaj 131 metrov novih rovov. Dolžina jame je zdaj 327 metrov, globina pa 24.

Ko sva končala z merjenjem, sva šla proti izhodu in spotoma še malo fotografirala. Pri Urbanu sva ob obveznem šnopsu v potoku oprala opremo, nato pa sva šla domov, s krajšim postankom na Trebiji. Za tiste, ki bi jamo radi spoznali bolj, od blizu pa spet ne, sledi nekaj fotografij.

Za vhodom gremo malo po vodnem rovu...

...in malo po suhih obvozih.

Z zavitimi rečmi poraščen kapnik v odcepu.

V odcep lisice privlečejo razne kosti.

Dvoranica s kapniki na koncu odcepa.