V soboto 22. septembra smo obiskali znamenito bosansko jamo Vjetrenico. Do tja smo potovali v dveh skupinah; prva (Cile jr., Maja in Marko) je na pot odrinila že navsezgodaj v petek in se "mimogrede" ustavila v Imotskem, kjer smo si ogledali udornici Crveno in Plavo jezero, nato pa naredili ovinek še do Dubrovnika in tam prespali. Drugi dan smo se odpravili do jame, kjer sta nas že čakala Valerija in Bojan, ter se po hitrem preoblačenju odpravili v podzemlje.

Prva značilnost jame je opazna takoj, ko stopiš pred vhod: prepih je tako močan, da ti mrši lase. Druga pa po približno petnajstih minutah hoje; jama je topla, pretopla za podkombinezon, zato se je marsikateri pulover kmalu znašel v transportki. Jama je precej turistično opremljena, približno po dveh tretjinah glavnega rova poteka tlakovana stezica, ki jo prekine jezerce, ki ga je treba prečkati s čolnom. Šele v zanji tretjini postane teren bolj razgiban, treba se je splaziti čez kakšno ožino, pa tudi nekaj meandrov je tam.
Je pa jama pravi raj za biologe, kar sem ugotovil že po navdušenju pri ogledu prvih nekaj večjih luž na začetku jame, vrhunec pa je bil pri ti. Leopardovem potoku v zadnji tretjini. Vzorčenja so potekala kar nekaj časa, zato smo prispeli ven v nočnih urah. Tik pred izhodom pa sva si z Bojanom privoščila še glavno poslastico: Absolonov rov. Čudovit meander s skoraj črno skalo, ki se mestoma preliva v rjavo in zahteva precej "telovadbe", zlasti če imaš željo ostati kolikor toliko suh.
Prespali smo pred jamo, drugi dan pa so se nam poti zopet razšle; prva skupina se je odpravila domov via Mostar in Sarajevo, Bojan in Valerija pa sta si imela namen ogledati še nekaj jam v okolici.
Še nekaj fotografij