Žankana

Po visokogorskih akcijah na Kaninu smo se v soboto odpravil na izlet v Istro. Obiskali smo najglobljo istrsko jamo. Ponorna jama je v preteklosti domačinom služila kot smetišče. Danes je jama in njena širša okolica obdana z ograjo, ki preprečuje odmetavanje smeti, v jami pa še vedno vse do dna na 361 metrih najdemo raznovrstne odpadke. Kljub temu lahko rečem, da gre za eno najlepših jam, kar sem jih videla. Mogočna brezna, kamini, sprane, ponekod rahlo zasigane stene, meandri s prodniki v spodnjem delu jame… Jamo so koncem šestdesetih raziskovali tudi naši člani, mogoče so bili ravno njihovi spomini tisti, ki so nas prepričali, da si je jamo potrebno ogledati.

Zgodovina

Eni najstarejših podpisov v jami, fotografija je posneta v Okrogli dvorani. (foto Gregor Cilenšek)

Vhod
Matija pred vhodom v jamo. (foto Gregor Cilenšek)

Smeti
Na dnu prvega in tudi najglobljega brezna je ogromno smeti. (foto Gregor Cilenšek)

Žankana
V jami. (foto Gregor Cilenšek)

Zadnji spust
Zadnji spustek pred sifonom. (foto Gregor Cilenšek)

Ljubljanski sifon
Matija, Cile in Blaž, v ozadju Ljubljanski sifon, najgloblja točka jame. (foto Bojana Fajdiga)

V meandru
Povratek nazaj. (foto Gregor Cilenšek)

Globina in golazen

Ejejej, biologinja si, pa si v sicer tako podrobnem in berljivem poročilu pozabila omeniti, da po stenah brezen visijo celi roji pijavk. ;)

Pa še nekaj me teži. Nekje sem menda prebral, da so v zadnjih letih v enem od odcepov prišli globlje od Ljubljanskega sifona in da potemtakem nismo bili na absolutnem dnu. Ali kdo bolj natančno ve, kako je s tem?

O živem

Res je. V jami je bilo videti veliko živega. Ves čas smo spremljali semena, ki so v stenah pognala klične liste, na okrog 250 m globine nas je presenetila kopica pijavk, ki so bile prisesane na kapnik mimo katerega smo desondirali, opazila sem dvojnonogo, na 300m globine metulja, ki običajno živi v vhodnih delih jame, v Ljubljanskem sifonu pa verjetno prvo pravo jamsko žival - kozice.

Kozica v Ljubljanskem sifonu

Na poti iz jame pa so nas od popoldneva naprej že na samem dnu začeli spremljati neki manjši netopirji, ki letali okoli nas.

Globina in golazen

Ejejej, biologinja si, pa si v sicer tako podrobnem in berljivem poročilu pozabila omeniti, da po stenah brezen visijo celi roji pijavk. ;)

Pa še nekaj me teži. Nekje sem menda prebral, da so v zadnjih letih v enem od odcepov prišli globlje od Ljubljanskega sifona in da potemtakem nismo bili na absolutnem dnu. Ali kdo bolj natančno ve, kako je s tem?

Pišuka...

Enkrat mi komentarja noče objavit, potem mi ga pa dvakrat, pa še zbrisati se ga ne da... :(