Po visokogorskih akcijah na Kaninu smo se v soboto odpravil na izlet v Istro. Obiskali smo najglobljo istrsko jamo. Ponorna jama je v preteklosti domačinom služila kot smetišče. Danes je jama in njena širša okolica obdana z ograjo, ki preprečuje odmetavanje smeti, v jami pa še vedno vse do dna na 361 metrih najdemo raznovrstne odpadke. Kljub temu lahko rečem, da gre za eno najlepših jam, kar sem jih videla. Mogočna brezna, kamini, sprane, ponekod rahlo zasigane stene, meandri s prodniki v spodnjem delu jame… Jamo so koncem šestdesetih raziskovali tudi naši člani, mogoče so bili ravno njihovi spomini tisti, ki so nas prepričali, da si je jamo potrebno ogledati.

Eni najstarejših podpisov v jami, fotografija je posneta v Okrogli dvorani. (foto Gregor Cilenšek)

Matija pred vhodom v jamo. (foto Gregor Cilenšek)

Na dnu prvega in tudi najglobljega brezna je ogromno smeti. (foto Gregor Cilenšek)

V jami. (foto Gregor Cilenšek)

Zadnji spustek pred sifonom. (foto Gregor Cilenšek)

Matija, Cile in Blaž, v ozadju Ljubljanski sifon, najgloblja točka jame. (foto Bojana Fajdiga)

Povratek nazaj. (foto Gregor Cilenšek)