3. – 5. november 2006

Po akciji, na kateri so izmerili Kopakabano in si je od znotraj ogledal sifonsko jezero, je Rok na listo napisal sledeče:

Spodbujeni z zadnjim odkritjem trojke Yeti- Lane- Matija, in polarnim temperaturam navkljub, smo odrinili v dveh "navezah" v popoldanskih urah minulega petka proti Visoki glavi. Dušan in Boris sta bila do mraka že pri vhodu, ko smo Rile, Milan in podpisani ravno dobro startali izpod Gozdeca. Kriva je bila petku navkljub, moja pozna odtegnitev od delovnega mesta. Hoja po z mesečino razbeljenih podih, je bila kar prijetna. Z nabasanimi nahrbntiki smo tudi na mraz skoraj pozabili.

Pred vhodom smo opremo v hitrih sunkih nametali nase. Navkljub nočni alpski idli so strupeno nizke temperature neusmiljeno priganjale v jamo.

Na bivaku smo s prihodom prebudili Dušana in Borisa, ki se pa nista pustila preveč motiti. Po hitrem obroku se je najprej Rile skobacal v mrežo, kar se je iskazalo za kompleksen postopek ob dvojni zunanji asistenci, nato pa sva se tudi midva z Milanom spravila v bivak. Spomnil sem se našega prvega bivakiranja v Reneju decembra 2002. Takrat smo preizkusili to tehniko podzemnega prenočevanja , vendar se sam nekako nisem navdušil nad zamreženim guganjem : preveč tesno za približno spodoben spanec, pa še nosilni štrikci niso bili preveč prepričljivi!

V soboto zgodaj zjutraj smo po hitrem okrepčilu vsi skupaj nadaljevali spust, ki po Kaliktorju ni več spust ampak poplezavanje v ritmu gore, dole. V Minotavrovem skalnjaku sem zamenjal prehod spodaj s prehodom zgoraj, kar nam je prineslo dodatne pol ure blodenj po podornem labirintu, vseeno pa se je kmalu našla taprava luknja do delov odkritih na predzadnji akciji.

Prvi fosilc je res "aj ciao", galerija eliptičnih oblik z jezercem ob strani, v stilu rovov za bivakom v Mali Boki. Sledeč Yetijevemu opisu smo se spustili ponovno do vode, nakar med zoprnimi podornimi pasažami sledimo vodnemu toku do razširitve nad katero se odpira nekaj velikega. Zaderem se in slišim odmev: to je to, vstop v Copacabano. Ampak, kje je Yetijeva zadnja točka? Po dobrih 20 m izpostavljene plezarije se znajdemo v ogromni dvorani oz. galeriji. Kmalu pa sledi brezno z bučanjem vode na dnu, za katerega seveda nimamo opreme. Prav tako ni nikjer v blatu nobenih stopinj ali sledov. Torej, to ni to! Nič se ne sklada z opisom oz. vsaj z našimi predstavami ne. Rahlo nejevoljni se vrnemo na izhodišče pod dvorano. Smo sli predaleč? Pojavljajo se celo take misli, da smo nehote obšli končni sifon. Kljub temu je potrebno najti zadnjo točko! Vračamo se proti prvemu fosilcu in pregledujemo vse možne variante, medtem Milan najde galerijo manjših dimenzij, ki nas spet pripelje v taisto dvorano. Tokrat smo odločeni da brezno nekako pregoljufamo na fraj in pogledamo kam odteka voda. Prehod, brez izpostavljenega plezanja, se je pokazal ob strani med podornim skalovjem, vmes se odpre vhod v se eno nepregledano stransko galerijo.

Spet smo ob kolektorju, ki mu sledimo navdol v blagem padu. Iznenada se na steni prikaze vklesan Yetijev znak za točko. Pred nami podor zgoraj spet črnina, torej je Yetijev opis točen! Spet se dvignemo in evo nas v Copacabani. Tu dimenzije niso v stilu Male Boke ampak Škocjanskih jam! Na koncu pa jezero z veliko peščeno plažo. Navlečem si neopren in zaplavam v odprtino, opisano na prvopristopniški akciji, kamor se zliva del jezera. Žal je zadaj le manjši zaprt prostor z oknom, ki gleda proti plazi. Vse skupaj je veliko sifonsko jezero. Morda bo pa prehod kje zgoraj v eni od lukenj v steni. Vendar brez resnega kaminskega plezanja ne bo šlo. Ni nemogoče, da so tudi kje lažje variante. Vse skupaj je preveliko za hiter ogled. Vsekakor bi pa zelo prav prišla močna luč z dolgim snopom. Nazaj grede se je v glavnem merilo in nekaj malega fotkalo.

Povratek na bivak je bil dolg in zaspan. V spalke smo popadali kot domine, pa še Rile se je zavlekel v Bivak. Tudi njemu mreženje ni pustilo dobrega vtisa, vsaj v jami verjetno ne. Na površju smo se znašli v nedeljskih popoldanskih urah, kar nam je spet omogočilo nočni pohod, tokrat navzdol. Vmes spet malo eksperimentiranja z nočnim digitalnim fotkanjem. Tudi temperature so se kar opazno dvignile. Do 20h smo vsi spet na parkingu pred Gozdecom zeljni večerje, ki pa jo je v Bovcu in okolici v času mrtve sezone sila težko dobiti.

Aja še to -taglavno: okvirna globina Reneja 1238, dolžina Copacabene cca 200m+dolžina kolektorja 900, celotna dolžina vseh delov po Ta zadnjem shahtu 1100m.

Sodelujoči: Dušan DZRJ Lj, Rile JS PD tolmin, Milan in Boris Siga Velenje in podpisani Dimnice Kp.

Lp

Rok