Renetovo brezno, 30.,31. oktober 1999

začetna globina: 720, končna globina: 760 m
čas v jami: 24 ur

udeleženci: Lanko Marušič, Martina Bergant, Matej Dular, Jurij Andjelić, Matjaž Pogačnik

Med izhodom iz jame je Matej, ki je na poti navzgor preopremljal Brezno stare džombe, dvignil vrv za okrog 30 metrov in postavil tovariše pred preizkušnjo.

Ob tej priliki je nastala na društveni listi objavljena Lankova pesem:

Spesnil: Franc Marušič - Lanko

Glavna tema zdajšnjih dni
je kaj drugega kot Daula
in Humarjev Tomaž, ki v njej visi.
To si je cel vikend tud naša ekipa praula,
ki drugače kot Tomaž, ki v Himalajo
je šel iskat svoj sveti gral,
je šla kar na Kanin, tja sredi skal,
znova pogledat svojo letošnjo redno postajo.

Če bi še kdo rad trdil, da brezno Reneja
prava ni jama, čes da ji še nekaj manjka,
recimo načrtu kakšna stranska veja.
Z užitkom ga zavrnem, razlogov proti mi ne zmanjka.

Če morda jama res ni bogata z rovi in dolžino,
pa ima kar lep nabor imen in njih razpon,
ki od kratic do celih stavkov ima širino,
se vsak dan obogati in vsako ime ima svoj ton.

Po takem uvodu, bi le moralo kaj biti?
Tudi je, saj, kot jamino novo je ime,
ki je povsem opisno: Problemi skriti,
pove, s PS-om se šaliti (skodeličit) ne gre.

Po standardu smo v petek že z ruzaki na rami
kolena grizli, majice potili naposled še zaspali
kar na terasi pred Timevsom, v civilizacijski osami.
Kaj vse takrat bi za helkopter in eno pivo dali?

V soboto okoli dveh smo že viseli v Adrenalinu,
se izmikali kamenju, ki nenazdorovano pada
in nihče ni še nič slabega o čemerkoli zinu.
Država je uspesna, le kjer je trdna vlada,
zato razdelan plan smo jeli izvrševati.
Dva popravljala sva štrike vsak v svoji steni,
trije šli naprej, v luknje nove skakati,
misleč, da se na dnu kopali bodo v opremi.

Ko spodnjo od obeh popravil sem bil opraviu,
do dna sem se pognal pogledat kaj dogaja,
medtem ko drugi delavc servisne službe
jo spizdil je ven boječ se globinske okužbe.
Na dnu je vodja pri prvi dilemi na slabšo stavil
in po dveh breznih smo prišli v meander, kjer sicer je promaja,
a kaj ko ni dovolj širok za naše odebeljene riti
in kaj ko se ta jama-sir s toliko možnostmi kiti.

Nad omenjenim meandrom, mogoce le kak metrov ducat
v isto (amapak res isto) smer poteka odprtina suhega značaja,
ki se jo da za hojo malo lažje kot meander nucat
in ki z nadaljevanjem v obliki brezna vztraja.

Brezno ostalo je neraziskano, pa kljub temu,
da nismo pretiravali s siljenjem naprej
in da vse se je dogajalo ob lepemu vremenu,
cela ekskurzija ne more it brez tezav - ni kej.

Smo vidli se v spalkah, ko smo veselo gor pezdeli,
problemi skriti pa zobe pokaže, da se vidi kdo je boss.
V brezno smo prišli, vrv pa 30 metrov nad nami smo imeli,
smo najprej mislili, da je to kak poceni štos.

Počasi resnost zadeve nam vzrojila je v glavah,
kako prit ven in predvsem kako uživat
v vseh gajbah, obljubljenih v stavah,
če bili bi tam prisiljeni prevec dolgo bivat.

Poskusili smo s steno se spopasti
pravega rezultata ni bilo.
se vse vidne luknje smo odločli se napasti
a tudi tu, le črno nad glavo. preostal je le še bivak model naredi_si_sam
brez vnaprejšnjega načrta, brez pravih priprav.
K sreči kar hitro smo lotil se osnovnih zidav, brez običajnega: "js bi ga pa raj meu tam pa tam".

Štiri folije so naredile precej majhno sobo,
še posebej za skalnega človeka nestandardnih mer,
preostale tri bi se skoraj lahko gnetlo kot gobo,
a skalnež - no pa sej pr njem je tko itak zmir.

Sprva navdušeni nad gradbenimi uspehi polni debat, dali polet utehi.
Koknjenost pa je počas zbledela
in folije je kaksna luknja sem in tja nacela.
Karbidke so z ognjem začele šparati
telo pa je moglo zmir bl garati.
Binine noge bile so najodličnejša postelja
in njena glava kot mehki rob fotelja.
Yetka z nogami vadil kamasutro,
je pomagal Pigiju pretakat energijo.
Za kakih pet minut smo le prepričali telesa naj zaspijo.
In ko je napočilo, kar naj v jami blo bi jutro,
smo razdelil si čokoladico in dva oreha,
za kosilo pa smo si šparali še majhen košček špeha.

Nismo vedeli natančno kdaj ven bomo odšli,
ali se krivec našega zastoja vrne ali ne, upali smo, da v tistem mrazu, ne bi več kot dan bili,
saj takole Ždeti, več kot urico ne gre.

Lih ko smo se naštimali, da želodec zajtrk v miru prebavi
pa se oglasi nam dobro znani glas in pravi:
"Ja, kje pa ste vi bli celo noč, me je blo že strah."
vse grde besede pripravljene zanj pozabili smo na mah.

Obrazložil je, kaj se je zgodilo, kaj je naredu,
in mi njemu kako teh devet ur smo preždeli in da smo v redu.
Na hitro ven smo jo usekali, zuni malo se spočili
potem pa hitro v dolino, kjer smo zgodbo mal zmočili.

Sfukani do amena, totalno neprespani,
Bovec zapustili, začuda nenažgani.
Da to, kar se še ni zgodilo, nujen je opravek,
povedalo nam je tud znamenje na steni nad potjo,
veliko pivomorfno čudo - krigl s peno.
(mau sm že utrujen, kle se rima davek.)

Še par drugih nadvse zanimivih stvari se nam je zgodilo,
a o čem bi se potem na sestanku ob pivu govorilo?
Raje ne bom sedaj nič več klobasal,
jutri mam prvi dan službe, pa ne bi rad zaspal. :)

Udelezenci Bina, Yeti, Matej, Pigi, Lanko

ps
Bina je res čudo biotehnologije,
kar dela in kar dela, nič je ne ubije.

pps
Žal številskih podatkov ne poznam,
lahko vam le grobe ocene podam:
760 20

Zgodbo skozi oči Mateja pa si lahko ogledate v društveni reviji Glas podzemlja.