Izpoved je prepisana iz članka Jurij Andjelić, Matej Dular, Ivo Sedmak, Dušan Tominc: Odkritje kaninskega vodnega kolektorja v Renejevem breznu, Glas podzemlja, 2006.

23. – 25. september 2005

...In če se je jama poleti nekako trapasto končala v špranjah prehodnih samo za vodo 1155 m globoko in bi bilo po Gabrovškovem mnenju potrebno prečiti Ta zadn' šaht še za kakšno morebitno varianto, smo se v dogovoru z Geološkim zavodom odločili da jamo še pobarvamo. Morda pa voda v meandru, glede na severozahodno smer rova, odteka proti izvirom v Reziji.

In smo šli barvat. Akcija brez bivaka. V petek popoldne sem pritrogal barvo in opremo do jame. Spanje zunaj pred vhodom. Zvezdna noč, kot že velikokrat prej. Naslednji dan zgodaj dopoldne pritelovadijo z D-postaje še Rok, Milan in glej ga zlomka še 'famous Pota'. Našim ne bo prav všeč. Sicer pa gremo tako ali tako samo barvat.

Spust poteka hitro. Na bivaku se nalijemo s toplo tekočino v obliki čajev in juh, pa urno nadaljujemo. Malo pred Binino špranjico v aktivnem delu pustimo barvo. Barvali bomo ob povratku. Sedaj pa še ogled jame do konca. Na dnu Bureka poberemo še macolo in špico. Milan pravi: za vsak primer. V Ta zadnem šahtu zgineta Rok in Pota na dno, Z milanom pa poskušava prečiti šaht. Ne najdeva nobenega nadaljevanja. Pridruživa se fantoma na dnu. Pota štema špranjo nad vodo in kaže celo da bo šlo. Prepih je že taprav. Rok se brez pasu nekako zbaše skozi. Naprej je zopet ozko. Nekaj prekladanja kamenja, udarci s kladivom in ni ga več.

Dolgo ga ni, potem rjoveneje. Zdi se mi, da ujamem besede nadaljevanje, kolektor. Potem se pojavi. Gremo. Nabasal sem na rov z ogromno vode. Za nas ostale je še preozko. Nekoliko še razširimo svinsko ozek prehod. Naslednji se zbaše Pota. Z Milanom poskušava še bolj razširiti prehod. Zlomiva štil od mace. Potem basanje. Kar malo sem že pozabil kaj so taprave ožine. Pa sem le skoz. Tumbam naprej po ozkem nožastem meandru in se splazeč čez večje bloke znajdem pred ogromno vodno gmoto, ki se vali pod bloki proti meni. Ampak to je pritok. Kje se gre navzdol? Po kratki obnovi tečaja orientacije se le znajdem v pravem rovu. Ja prav smotan dostop.

Kaj bi govoril naprej. Z Milanom nisva šla prav daleč saj je povsod nekaj pršelo in teklo s stropa. Milan je naredil nekaj fotk, Rok in Pota pa sta tudi kmalu prišla nazaj rekoč, da sta se ustavila pred manjšo stopnjo, spodaj pa je bučala voda. Kakih 200 l/s smo jo ocenili.

Povratek. Preklinjam Binino Špranjčugo. Kar dolga je. Potem barvanje. Ura je okoli desete zvečer. Za sabo pustimo ogabno zeleno jezero, ki se le počasi bistri. Pošteno zdelan se privlečem na bivak. Tudi drugi niso prav spočiti. Kako prijetno brni kuhalnik. Po zaužitju obveznih toplih tekočin se nekoliko oddahnemo v ležečem stavu, vendar se moramo zaradi mraza začeti premikati. Še 740m višinske. Več kot 20 ur. Zunaj je nedeljsko jutro. Počasi prihaja za nami, kaj smo pravzaprav odkrili. Sledi klasika, peš do žičnice in pica v Srpenici. Domov se pripeljem z zobotrebci med vekami...

Jurij Andjelić

Jeti v deviškem Kolektorju septembra 2005. Fotografija: Milan Podpečan