Renetovo brezno, 13. do 15. september 2002

Novice:

13.9.2002
V jamo sta šla Rok in Yeti in preopremila večino Adrenalina z 10 mm vrvjo. Ostali člani ekipe so do jame znosili vso opremo. Jutri bodo šle v jamo nove ekipe. Zgodil se je tudi manjši incident, saj so krokarji jamarjem požrli nekaj hrane.

14.9.2002
Danes ob 12:00 je šla v jamo prva ekipa. Druga ekipa ji je sledila čez uro in pol ob 13:30. Jamarji bodo dokonca preopremili Adrenalin in poiskali najprimernejši prostor za postavitev bivaka.

15.9.2002
Danes ob 9:30 so se člani obeh ekip varno vrnili iz jame. Po do sedaj znanih podatkih jim je uspelo uresničiti zastavljena cilja; preopremiti Adrenalin in postaviti bivak. Ob 11:45 jih je manjša ploha s točo pregnala v dolino.

Renetovo brezno 31. oktober do 3. november 2002

Med petkom in nedeljo sta bili v jami dve ekipi jamarjev. Matej, eden izmed udeležencev akcije, jo je opisal takole:

Preteki vikend se je ponovno dogodila odprava v Renejevo/tovo brezno in to kljub neobratovanju žičnice, odsotnosti zunanje ekipe in za nedeljo napovedanem negotovem vremenu. Jaz, Mitja in Tomaž smo se na B postajo pripeljali za v četrtek ponoči in na hitro še malo popiknikirali. V petek zjutraj so se prikazali se Rok, po obvezni kavi v Alpu pa še Yeti z znancem Igorjem.

Vreme je bilo prijetno in do jame smo prišli v 4 urah. Jamarji smo kar takoj začeli polniti jamo, znanec Igor pa jo je mahnil na Kanin in potem po svojih potih.

Do mesta, predvidenega za bivak na -750 m, kamor so na predhodni akciji že nanosili potreben material (folijo, polivinil, lepilni trak, palice, armaflekse) in res lepo splanirali tla, smo potrebovali 3 ure in se nismo niti dobro prepotili. Postavljanje bivaka je bil užitek posebne vrste, nekako tako, kakor otroci uživajo pri postavljanju kupčkov in potic v peskovniku. Skratka, rezultat je kvadrast dvoslojni bivak v secesijskem stilu, s prostorom za 4 osebe, z dvoslojnimi stenami stropom in dnom, nihajnimi vrati ter odličnim tesnjenjem, ki omogoča ustvarjanje prave tropske klime. V njem smo uspešno prespali, le Yeti seje raje odločil za svojo mrežo. Edino kar manjka, je še nekaj armičev.

Nekaj ur spanja, nato smo nadaljevali pot navzdol. Mitja in Tomaž do -1000 (vsaka čast predvsem Mitji, ki je presegel svojo dosedanjo globino za.... no, vsaj 3 krat, če ne več), Rok Yeti in jaz pa smo se spustili prav do konca. Izmerili smo znane in še neizmerjene dele ter pregledali kakih 200 m novih rovov. Žal ne navzdol, pač pa navzgor po fosilnih galerijah nad vodo. Prelom se še vedno drži smeri 300 stopinj tj. proti Italiji. Ker je od vodi preozko, smo preplezali nekaj delikatnih stopenj, se zrinili navzgor po meandru in končali odpravo kakih 30-40 m nad najglobljim doseženim mestom, ki tako ostaja -1070 m. Kaže, da bo treba plezati še više v višje etaže, kar pa brez tehničnega plezanjane bo šlo.

Vrnili smo se v bivak, odspali se nekaj uric (pri čemer smo ugotovili, da se spalne vreče v enem dnevu kar pošteno namočijo), nato pa kar izskočili iz jame, kar nam je vzelo 5-7 ur. Preostal je pohod v dolino (3 ure) in obilna večerja (pri čemer opažam, da se trendi spreminjajo - delež pizz se obrača v korist ostale hrane).