Renetovo brezno, 8., 9., 10. september 2000

Zapisal: Matjaž Pogačnik - Pigi

začetna globina: 858 m, končna globina: 932 m
čas v jami: 17 ur

notranja ekipa: Franček Gabrovšek, Jurij Andjelić, Matjaž Pogačnik, Rok Stopar (JK Dimnice Koper)
zunanja ekipa: Nataša Kavčič

Hud dan; najprej me je zaparkirala neka ženska, ki je potem hotela pobegniti. Verjetno se ji je kolcalo še cel dan, če ne bi bil obrit, bi se mi vnela brada od kletvic. Izgubil sem celo uro in padel v petkovo gnečo. Potem mi je zmanjkalo nafte, le kaj bi brez staršev? Končno sem se po dolgih mukah pripeljal na Gozdec ob 20h30. Dol sta pricapljala Poljaka, sem se že ustrašil, da so naši prekinili akcijo. Malo smo se pogovorili, predvsem deklica je bila zelo zgovorna. Pozabila sta palice na sredi ceste, da jih Franček ne bi povozil, sem jih naslonil na Yetijev avto. Ob 23h30 sem bil v Velikem dolu, se vmes pošteno ustrašil nekih veliiikih oči. Prijetno se mi je vrtelo, zaspal sem kot pijan. Celo noč sem se premetaval, zeblo me je kot psa.

Zjutraj me je zbudilo sonce, voda v plastenki je zmrznila. Očitno je bil mraz. Franček in Nataša sta prišla pet minut kasneje. Odpeketali smo proti RB-ju, vmes pobrali vrv pri P4, počakali vesela planinca in že bili pri Yetiju. Aja, Nataša je vzela poljske palice, misleč, da so moje in da sem jih pozabil, pozabila pa je kolute za Yetijev desonder. No, Yeti je pozabil ključ za desonder, tako da ni bilo hujšega, ni še zlizan do vijaka.

Ob 14h sva s Frančkom spokala v jamo (Rok in Yeti ob 13h). V treh urah sva bila spodaj, Rok in Yeti sta ravno zabila prvi svedrovc. Na naslednjem šahtu je Yeti šel naprej dol, češ da gre pogledat, kako gre naprej. Potem je Rok ob Yetijevih izdatnih navodilih zabijal distančnik. Če človek samo opazuje, je kar zabavno. Vrv gre okoli skale čez transportko na robu, ni dobro opremljeno. Spodaj smo pili vročo cedevito. Kako to paše! Prijeten prostorček na robu velikega šahta, Okrepčevalnica pri Bergmandelcu.

Franček je z laserjem pomeril naprej 40 m. Yeti je šel opremljat in to počel nadaljnjo uro in pol. Spraševal je Frančka, če ni mogoče meril na steno, postali smo nervozni. Po uri je šel za njim Rok. Nekaj sta se kregala, informacije nobene. Izkazalo se je, da smo obtičali na polici ogromnega brezna. Najprej je izgledalo kot gigantska dvorana, potem se je izkazalo, da je del v bistvu velik podor. In da je bilo Yetijevo vprašanje utemeljeno, pomerili smo samo do police. Lotili smo se merjenja, Franček je viziral, laser smo vihteli vsi. Pomeril sem naprej dol v šaht, 32 m, vendar le do naslednje police, v luknje naprej ni hotel meriti. Meritev gor na Frančka ni delovala zaradi aerosolov (laser sicer deluje odlično), obrnili smo, Franček je meril gor. Uspelo. V Okrepčevalnici pri Bergmandelcu smo jedli in pili, potem pa dolga pot gor. Krasno mi je šlo do Adrenalina, potem me je zvilo. Premikal sem se čisto počasi, Franček pod mano je prepeval Dublinerse. Ven sva prišla ob 7h, krasen sončni vzhod. Spati nisem mogel.

Dol sem se vlekel, bili smo čisto zdehidrirani. Na avtu me je čakalo sporočilo od Poljakov; priložili so tisočaka za poštnino in e-mail. Face. Nataša se bo očitno morala posloviti od palic. Pri starem Kovaču smo čakali kot nori. Domov sem odpeljal sam, na Predelu je zakuhal avto, na kar so me opozorili cariniki, sam niti opazil nisem. Lahko sem si le žalostno ogledal mašino in odpeljal dol v leru. Ustavil sem na črpalki pri Jesenicah, se zaposlil s sladoledom (neverjetno, samo da sem imel nekaj početi, pa nisem bil več zaspan), nekaj bližnjic in končno doma. Naslednji dan hud musklfibr in pokvarjena dvigala v službi. Bljah! Na stopnicah (do 11. nadstropja je daleč) so mi ljudje veselih, vendar zasoplih obrazov razlagali, da se paše sem ter tja malo razmigati. Ja, ja...

Yeti zna biti težak, vendar se stvari loteva s takšno energijo, da mu človek ne more nič zameriti. In vedno je vesel. Všeč mi je, da se nam je pridružil še Rok.

Frančkovo poročilo na listi:

Hoj, Kot je obljubil že Joško, sledi poročilo iz Renejevega brezna. Vikend bil je lep in povsem primeren za spust v Reneja.

Udeleženci: Notranjci: Jurij Andjelić-Yeti, Matjaž Pogačnik, Rok Stopar, Franci Gabrovšek Zunanjci: Nataša Kavčič

Globina dosežena na zadnji akciji in obetajoče nadaljevanje sta nas spravila na Kanin in tudi v samo jamo. Do krajne točke prejšnje akcije je le dobre tri ure vožnje po štrikih* in hoje po meandrih - te je res malo! Torej, na -858 smo začeli opremljati in meriti.. Dvajset metrov nižje - globino te stopnje sva z Gregorjem s Hiltijem izmerila že zadnjič - nas je prehod med podornimi bloki pripeljal do krajšega 8 metrskega brezna, ki se takoj prevesi v dvorano velikih dimenzij. Opremljanje spusta v to dvorano nam je vzelo kar precej časa in vrvi... No spustili smo se 40 metrov nižje in nemocni obtičali na polici in gledali v črnino pod nami. Na tej polici, 932m pod vhodom, se konča tudi merilni poligon. S police smo nemo bolščali v globino, do naslednje izravnave je še 30m (Hilti), koliko je se naprej, pa bomo videli naslednjič. V jami smo bili okoli 17ur. Vode po breznih je bilo več kot dva tedna nazaj in manj kot avgusta- saj kaj bi pa drugega pričakovali. Presenča nas, da je jama na tej globini še vedno tako strma. Zaenkrat bi še težko govorili o kakšni smeri proti Boki, oziroma o kakršnikoli generalni smeri. V saj dokler se zadeva ne položi in ne začne kazati kam jo maha, so kakršnakoli ugibanja bolj slepa. Še najbolj značilna vodilna struktura je bil prelom po katerem vodi meander izpod Tomovine (-800). Upamo, da nam bo jama svoje namene izdala prihodnjič. Oprezali smo tudi za placi, primernimi za bivak. Zenkrat še nič pametnega, razen v mrežah.

Pozdrav,Francek

* Naj ta podatek neukega jamarja ne zavede. Pot navzgor je precej daljša in ne glede na relativno enostavno jamo, naporna.