Renetovo brezno, 2,3. oktober 1999

Zapisal: Matjaž Pogačnik - Pigi

začetna globina: ?, končna globina: 600 m
čas v jami: 14 ur

udeleženci: Martina Bergant - Bina, Matjaž Pogačnik - Pigi, Jurij Andjelić - Yeti

Z Bino sva krenila v petek ob 22h, nekaj čez polnoč prispela do Velikega dola, našla Yetija in zaspala. Drug dan ob 8h vstajanje, sušenje spalk. Yeti je trmasto vztrajal, da jih pustimo tam, dokler jih nismo res. Ob 13h smo šli v jamo. Preopremljanje, na novo opremljanje, merjenje... Skratka: stvar se nadaljuje z lepim šahtom od cca. 30 m (Pajek), naprej gre še en precej večji šaht, približno 25m, pride voda in izgine med peskom. Naprej gre meander, v katerega 2 m niže pride voda od zgoraj. Vse skupaj se izteka v še večji šaht, vsaj 30 m (nismo videli dna, oz. ne vem, ali je bilo tisto, kar smo videlo dno ali stena), torej cca 600m + vsaj 30m.

Ven sem zadnji prišel ob 3h ponoči po 14 urah v jami. Zunaj je ravno nehalo deževati, bili smo sredi oblaka, Yeti je bil rahlo nervozen da se mudi dol. Pa smo šli, saj nismo imeli izbire, spalke so bile itak v Velikem dolu. Niti preobleči se mi ni uspelo, niti nismo vzeli vode, niti si nismo napolnili karbidk. Zaradi megle se nisem preveč sekiral, do možica pod jamo sem našel v nekaj minutah, potem pa... Čez slabe pol ure sem se že pomalem spraševal, v katero smer sem obrnjen, vidljivost nekaj metrov. Končno smo le našli markacijo in pospešili proti dolini, žal le do skalnega podora, kjer je markacij zmanjkalo. Bina je ostala pri zadnji, sicer bi jo verjetno izgubili. Naslednjo je Yeti po skoraj uri iskanja našel samo 100 m naprej. Ha! Okoli 5h smo prišli v Veliki dol, niti pod razno se mi ni šlo naprej, ker pa je Yeti hotel dol (bliža se grozen dež, vam povem!), smo šli dol. In se končno spravili spat nad starim Skalarjem. Ravno ko smo zlezli v spalke je padlo 34 kapelj dežja. Yeti je pospravil spalko, naju spet prepričal da je treba dol in že smo šli. Ob 8h smo končno prispeli do avtomobilov, obsijanih s soncem... Torej smo bili na nogah 24h! Težil sem, da greva z Bino takoj domov, čeprav je bil Yeti odločno proti. Je že vedel, zakaj.

Prvič sem zaspal pri Možnici, na srečo sem samo nekaj blebetal v sanjah, drugič pred mejo, Bina me je zbudila še pred nesrečo, v Ratečah sem spil RB in se zbudil na parkirišču pred avtocesto. Bojda sem nenadoma zavil na parkirišče, rekel samo 10 min in isti hip zaspal za pol ure. Na prednjem sedežu, z rokama na volanu! Ko sem se zbudil, nisem vedel ne kje sem ne kaj tam počnem. Nadaljnja vožnja je bila OK.

Yeti je letel s ceste še pred Bovcem, na srečo je bilo le nekaj škode na avtu. Naslednjič ne bom več vozil, je prenevarno.

Renetovo brezno, 9. oktober 1999

Zapisal: Matjaž Pogačnik - Pigi

začetna globina: 600 m, končna globina: 720 m
čas v jami: 6-7 ur

udeleženci: Lanko Marušič, Jurij Andjelić - Yeti, Matjaž Pogačnik - Pigi

Štart ob 21h30, do Skalarja 1h40. Tam so bili Matija, Marjan, Joško, kmalu je prišel še Lanko (rabil 1h10 - uf!). Ob 8h vstajanje, Gregor ostal pri P4, Yeti nas je že čakal pred jamo. Prepir o merjenju, Yeti je hotel meriti z geološkim kompasom. Ob 13h notri, sprožil sem kamenje na Yetija. Jebem ti Adrenalin! Od Prekmurja naprej sva šla skupaj. Nad Breznom stare Đombe (ja, to naj bi bil Yeti, stara đomba namreč; dober je, pri svojih letih nas vse pelje sc...) sva z Lankotom čakala, da je naredil naravno pritrdišče. Potem sem ostal sam. Ker sem bil brez krempeljca, sem se kar namatral. Najprej sem nabil en svedrovc, sidran na žimar, potem še enega. Je bolje, še vedno pa ne v redu. Potem sem šel pod Blatarno, viseč v za lusko zataknjenem žimarju zabil svedrovc za distančnik, v Breznu stare Đombe zamenjal karbid in šel ven. Ven sem prišel ponoči. Do Velikega dola je šlo brez težav, bila je krasna noč, potem sem se izgubil, prišel do Malega dola, iščoč prenočišče splezal čez steno in na veliko veselje spet našel pot. Ob 22h sem prišel do starega Skalarja, kjer so že vsi spali.

Sončni vzhod je bil krasen, ogledali smo si Veliko ledenico in Ludenico. Lanko in Yeti sta prišla na 720. Luštno je, če nas je več.

Lankovo poročilo iz liste:

ta teden smo jamo oblegali yeti, pigi in lanko ob izdatni pomoči štikonosca člana giovannia. imeli smo vse: 200 m štrika, zadosti svedrovcev, premajhne škornje, dva redbula (v bistvu je bil en redbul dinamit) ... nadaljevali smo raziskave v globini 600, spustila sva se (tu sva bila že sama s skalnosnežnim človekom (Yetijem)) v brezno (~45m) ter še eno stopnjo niže, se pregolfala čez skokec in se začela kobacat v meander (prvi malo daljši meander v jami (20m)). Skala je bila tako gnila, da je bila prava umetnost zabit svedrovc, na katerega sva se upala tudi obesit. brezno ima 40 metrov, voda (tokrat je je bilo malo manj od prejšnjekratnih 0,5l/s) se izgubi v šoder na dnu, vetra pa je v večjih prostorih običajno čutiti manj. Po okoli 30 metrih kobacanja prek blokov in meandriranja sva se ustavila na vrhu okoli 20m brezna, do katerega je vodila blatna polica. veter pa se je čudežno okrepil. Lahko vam povem le še imena novih delov. proti dnu si sledijo: Aktiva d.o.o., Avant, Staubcuker, Tip 700, Bruhstick.