Renetovo brezno, 28., 29., 30. oktober 2000

Zapisal: Matjaž Pogačnik - Pigi

začetna globina: 932 m, končna globina: 1016 m

čas v jami: 27 ur
notranja ekipa: Bina, Tina, Yeti, Pigi, Matej, Rok (Koper) in Franček
zunanja ekipa: Jozl, Član Giovanni, Pestoteur, Nataša, Ana, Marjan, nova člana Dušan in Mitja

Prvi november - lani smo v tem času čakali Mateja v prisilnem bivaku. Na srečo je bilo nekaj dni prostih, tako da smo akcijo lahko premaknili iz petka na soboto. Krasno, sicer bi lahko šel zraven le kot zunanja ekipa, saj sem v soboto imel še seminar na Bledu. Kar se Bleda tiče pa - moral sem pregledati dve trgovini, da sem našel Gorenjko. Škandal, povsod so police nabasane z Milkami, in to sredi Gorenjske. So Gorenjci preškrti, da bi kupovali lastno robo?

Kup telefonov po poti; kaj bi mi brez GSM-ov? Na Gozdecu sem ujel večino. Koliko jih je! Seveda, končno velika operacija -1000, nekajkrat prestavljena zaradi maratonov in slabega vremena. Yeti je šel že naprej, Franček in Nataša tudi, le kje je Rok? Krenil sem 15 min za hordo in jih ujel pri izviru. Pestator je veselo snemal, upam, da bo kaj ratalo iz tega. Z zadnjim filmom o Vrtiglavici oz. o Juretu Borovničanu me je prepričal. Gor grede je hotel vse posneti, če bo kamero takole nosil, bo imel roke kot opica - dolge, namreč. Mar bi si sposodil čelado s kamero od Karničarja, pa bi imel vse posneto.
Pri jami smo bili v 4 urah. V družbi hoja mine kot blisk. Takega vzdušja tukaj še ni bilo! Še kakšna gajba bi se našla, pa naslednji dan nihče ne bi šel v jamo. Prostora za šotore pa tudi več kot dovolj. Le kam smo gledali prvič, da smo spali na tistih gnilih platah? Ponoči očitno nisem smrčal, vsaj Nataša me ni nobenkrat lopnila.

Ob 9h sva s Frančkom odšla v jamo. Tokrat naj bi midva opremljala, Yeti in Rok merila, Bina, Tina in Matej s kamero naj bi šli zadnji. Frančka sem dohitel v Prekmurju sredi silnega smradu. Upal sem, da ni porabil vsega papirja, saj je tudi mene že pritiskalo. Ponovno sem ga srečal šele v meandru Kajli Minog(u)e, pospešil je, da ne bi dobil kaj na glavo, jaz pa sem iz istega razloga raje šel počasneje. Vmes sem tudi jaz zasmradil in ostal brez robčkov. Nad Bergmadelcom sva zamenjala vrvi, zabil sem nov svedrovc, dohitela sta naju Yeti in Rok in se upravičeno pizdila, da sva pozabila pustiti svedrovce. Na srečo sta našla dovolj naravnih pritrdišč, tako da je meander sedaj varno opremljen. Franček je šel naprej opremljat, mi pa smo veselo žlampali vročo cedevito. Enkrat jo bom naročil v oštariji, da vidim izraz na kelnarjevem obrazu. Dno brezna je precej veliko, nadaljevanje očitno. Dohiteli so nas tudi ostali, ratala je luštna scena, Yeti je zapel stare jamarske, Matej je snemal, sam sem se spustil naprej. Z leve je pritekla voda, hotel sem se ji izogniti, zato sem se širokopotezno lotil prečke v desno. Frančkov krempeljc na dodatni vrvi sem zataknil za skalo in pričel zabijati, ko se je skala grdo nagnila. Še gib in - skala se je obrnila, krempeljc snel, jaz pa sem poletel v levo. S kotičkom očesa sem še ujel skalo, ko je letela mimo mene, luč je ugasnila in priletel sem v steno, na srečo s hrbtom. Vmes sem se slišal vpiti, sledil je tresk skale na dno brezna. Petje zgoraj je utihnilo, vse je bilo v redu. Niti se nisem imel časa ustrašiti, prehitro se je zgodilo. Ooooookeeej! Tokrat sem vrv ovil okrog ogromne skale in končno uspel zabiti klin. Prišel sem direktno na polico, brezno je čudovito. Hotel sem mu dati ime Lepotec, takega brezna res ni nikjer, pa je Yeti imel boljši predlog: Jurček! Res pade na 1000, pa še lep je kot je lahko lep kak jurček. Franček je zabil nov svedrovc in šel do dna brezna, Yeti za njim, pa sta kmalu pričela vpiti gor, da se konča. Hudiča, ne bo valjda točno 1000? Zlezla sta na preval in izginila v dvorani na drugo stran, dohitel sem ju v ozkem, blatnem rovu. Ha, hotela sta še vrvi, torej gre naprej! Prišel je Rok, skupaj sva počakala na Mateja, ki je privlekel vrvi. V rovu smo se vsi nabrali, Matej je snemal, dekleti sta bili veselo nasmejani. Obtičali smo pred prehodom, katerega prečenje ni delovalo ravno zdravju primerno. Bina, Tina in Matej so se odločili, da ne gredo naprej, meni pa radovednost ni dala miru. Kmalu je prišel še Rok, rov za prehodom se je razširil, postal še bolj neprijeten in se prevesil v brezno. Franček je odšel dol, povedal, da sliši vodo in da se nadaljuje s 25 m stopnjo.
Lotili smo se merjenja, na vrhu Jurčka sem jih počakal, nato pa krenil ven. Čez dve uri sem ujel Bino in Tino, Matej jo je bojda zelo hitro popihal. Upal sem, da nas čaka kje višje, gor grede bi lahko delal najlepše posnetke, saj visi po več ljudi v istem breznu. S Tino je bilo precej slabo, zeblo jo je, s težavo je plezala in hodila. Prehitela sta nas Yeti in Rok, ki je plezal kot lokomotiva, v ritmu dihanja. Počasi smo se vlekli navzgor, občudoval sem Tino, da se je kljub očitni izčrpanosti sploh še lahko premikala naprej. Na bivaku sva jo z Bino ogrnila s folijami in segrela, očitno ji je precej dobro delo, za nekaj časa je dobila normalen glas. Končno smo prišli pod Đombo, torej čez pol poti. S Frančkom sva se že menila o tem, da bo treba v jamo prinesti spalke, vendar se Tina ni dala. Neverjetno je trmasta! V Adrenalinu, kjer sem sam ponavadi imel največ težav, se ji je odprlo - preplezala sva ga v normalnem času. In končno, po 27 urah, prilezla ven. Zunaj je čakala cela ekipa, vse, kar sem lahko izdavil, pa je bilo: ''Kje imate pa sonce?'' Po toliko urah sanjarjenja o sončku in toploti je bil zunaj - dež.
Dol grede se je grozno vleklo, kot bi se mi bledlo. Pizza pri Kovaču, potem pa spet za volan. Argh, kolikokrat sem si že rekel, da tega ne bom več počel! Še dobro, da je šla z menoj Bina, zaupal sem ji, saj naju je že lani rešila - ostala je budna in debatirala, jaz ne vem, če bi mi v toplem avtu na sovoznikovem sedežu to uspelo. Vožnja, telovadba, vožnja, telovadba. Bina je zaspala, rajši sem jo zbudil. Pri Kranjski Gori sem ugotovil, da peljem po treh cestah naenkrat, ustavil sem in zaspal za pol ure. Vmes sem se dvakrat zbudil in vlekel za ročno, sanjalo se mi je, da se avto premika in da letiva v reko. Spet vožnja in telovadba, Bina je izstopila v Rožni dolini, srečno sem pripeljal do doma. Še dobro, da naslednji dan ni službe.

Z zunanjo ekipo je krasno. Prinesli so vodo, karbid, vrvi, poskrbeli za razpoloženje... Čim več takih akcij!
Eto, končno nam je uspelo. 1000 m. Našponal sem celo družino, da smo gledali zblojena poročila na POP-u. Napovedo, da bodo poročali o tankerju, potem pa govorijo o čisto drugih stvareh. Prispevka ni bilo, Franček je povedal, da bo naslednji dan. Upajmo. Glavno je, da gre jama naprej.

Frančkovo poročilo iz liste:

1016m, 16?? dolžine Sledi pa kratko poročilo o akciji: Na Kanin smo šli v Soboto. Sedem namenjenih v jamo in približno še enkrat toliko članov snemalno-nosilno-podporne ekipe. V jamo smo začeli kapljati v nedeljo ob deveti uri (govorim, seveda, v novem času, da ne bo spet zmede - jo je bilo že v jami dovolj). Preopremili in doopremili smo zadnja dva brezna, ki smo jih raziskali že na pretekli akciji. Pod -932 nas je čakalo še slabih 25m do prve police od tam pa takoj v novo brezno. Tega je preko štirideset metrov, oziroma dovolj za ime Jurček. Je eden najlepših brezen v jami. Podor na dnu preprečuje lagodno napredovanje v globino, je pa zato malo višje blaten tobogan, ki pelje v gornji del proti severu usmerjene fosilne - no imenoval jo bom - galerije. Nekaj zoprnih blatnih prečk in spet stopnja globoka 15.9m, na dnu katere je najglobja točka in prestavlja eno od etaž te galerije. Kakih 20m nizje se sliši voda. Prehod do vode je možen na najglobji točki, še lepše pa jemalo višje, kjer se odpre naslednja stopnja, globoka kakih 30m. Prepih je, nadaljevanje tudi. Skratka, mislim, da je bila to zadnja BB (brez bivaka) akcija. Še opozorilo.... Jama je, kot je znano, precej enostavna, kar hitro je človek na dnu. Je pa seveda preko kilometer globoka in pot navzgor izčrpa še tako naporov vajenega bergmandelca... Torej pozor pred prehitrimi odločitvami. Naj povem, da je zunanja ekipa zakon. Nekoliko drugace, kot takrat, ko sva se z Lankom privlekla napol crknjena v urcano jutro rombonskih podov ob prvi tisočmetrci in se nato zavlekla do Danilota na Visni in kasneje popivala ob štopanju v Ljubljano... Ja, drugi časi, drugi ljudi.... Vsi člani jamske ekipe so se spustili do jurja. Naporno pot navzgor je se najbolj občutila Tina. Akcija se je zato nekoliko zavlekla, kar je se najbolj občutil Matjaž (27h), ki je Tino spremljal vse do površja. Matej je posnel kar nekaj materiala v jami. Skratka toliko. Več pa v četrtek na ferajnu. Se vidimo.

p.s. Kdo ima spisek gajb?

p.p.s. Ob raznih čestitkah ipd., ne pozabimo na ostale. Tokratnaa ekipa, ki je pobrala (kao) smetano na jurja, je le del širse ekipe, ki je naredila 93% jame. Torej ne pozabimo na razne bolnike, AMERIŠKEGA ŠTUDENTA in ostale zadržane, ki bodo še naprej krojili usodo Reneja.

Spisal, Franček